Opis
Nagovor za starše, skrbnike, babice, dedke
Če ste ta trenutek na tej strani, potem najbrž poznate trenutke, ko otrok doma sedi pred zvezkom, v roki drži svinčnik, pogled pa mu počasi odtava nekam stran. Morda poznate tisti občutek, ko naloga, ki bi morala trajati deset minut, traja celo popoldne. Ko se branje spremeni v jok, pisanje v odpor, vi pa zvečer utrujeni razmišljate, kaj ste naredili narobe.
Najprej vam želim povedati nekaj zelo pomembnega: Niste sami. In tudi vaš otrok ni sam.
Otroci, ki imajo težave z branjem, pisanjem, pozornostjo ali učenjem, pogosto ne potrebujejo več pritiska. Ne potrebujejo več stavkov, kot so: »Saj znaš, samo potrudi se.« ali »Daj no, osredotoči se.« Velikokrat se že zelo trudijo. Včasih celo bolj, kot si predstavljamo odrasli. Le da se njihov trud ne vidi vedno v pravilno prebrani besedi, lepo napisani vrstici ali hitro rešeni nalogi.
Ta knjiga je nastala za vse otroke, ki se ob črkah kdaj počutijo izgubljene. Za tiste, ki jim besede skačejo, se skrivajo, mešajo ali preprosto nočejo ostati pri miru. Za otroke, ki morda slišijo, da so počasni, površni, leni ali premalo zbrani, v resnici pa so utrujeni, preobremenjeni ali prestrašeni. Nastala pa je tudi za vas, starše, ki želite razumeti, pomagati in najti pot, ki bo za vašega otroka bolj prijazna.
Jaka, junak te zgodbe, je čisto običajen otrok. Je radoveden, igriv, včasih žalosten, včasih jezen, včasih pogumen in včasih čisto na robu obupa. Prav zato je tako zelo resničen. Skozi njegovo zgodbo otrok lahko začuti, da z njim ni nič narobe, če bere drugače. Da težave s črkami ne pomenijo, da ni pameten. In da obstajajo načini, kako si lahko pomaga.
V zgodbi se Jaka skupaj z mamo uči drugače. Ne z več kričanja, ne z več kazni in ne z neskončnim sedenjem za mizo. Uči se z gibanjem, poslušanjem, premori, domišljijo in predvsem z občutkom, da je viden. Da ga nekdo ne meri samo po napakah, ampak opazi tudi njegov trud, njegove male zmage in njegovo drugačno pot.
Morda boste med branjem prepoznali svojega otroka.
Morda boste prepoznali sebe.
Morda se boste spomnili trenutkov, ko ste v dobri veri pritiskali nanj še malo bolj, ker ste si želeli, da bi otrok napredoval.
To ne pomeni, da ste naredili kaj narobe. Pomeni samo, da ste iskali rešitve z znanjem, ki ste ga imeli takrat. Ko razumemo več, lahko izberemo drugače. To je tudi eno od glavnih sporočil te knjige: učenje ni bitka. Učenje je odnos.
Otrok, ki se ob učenju počuti varno, sprejeto in razumljeno, veliko lažje poskusi znova. In otrok, ki vidi, da odrasli verjamejo vanj, začne počasi verjeti tudi sam vase.
Več o disleksiji tudi na www.dislektik.si
