A preden prideva do tega, zakaj je napisati in izdati knjigo zame tako enostavno, naj ti povem, kako sem do tega sploh prišla. In še medklic, medtem ko pišem ta zapis, je v tisku moja 19. knjiga, pomagala pa sem v svet še kar nekaj knjigam drugih avtorjev. 

Naj ti za začetek nekaj priznam. Ko sem hodila v osnovno šolo, so bili moji spisi povprečni. Ocena 3, 4 … Bralno značko sem izdelovala z zamudo, domačih branj najpogosteje nisem brala, ker mi niso bila všeč. Sem pa malo poslušala druge pri obnovah in nato napisala spis, obnovo za oceno 3 ali 4. V srednji je bila zgodba podobna. Vse tisto, kar je bilo obvezno, je bilo zame, upornico očitno, brez veze.

A brez skrbi, knjig se v resnici nisem branila, če odštejemo obvezna branja. Ves ta čas, ko tistih nisem hotela prebrati, sem doma brala malo morje knjig, ki so mene zanimale, pa napisala kakšno zgodbo, pesmico … a vsega tega v šoli niso vedeli. Mojim staršem so govorili, da sem lena za učenje. Saj sem po svoje res bila, za učenje tistega, kar me ni zanimalo. Predlog ob koncu osnovne šole je bil, naj grem na trgovsko šolo, ker so bile moje ocene sprva še prav dobre, zadnji razred pa dobre. Motivacije za učenje ni bilo, a njihov predlog me je ujezil, seveda ga nisem upoštevala in sem šla na štiriletno šolo, bila pa vseeno toliko pametna, da sem izbrala program, kjer je bilo nekoliko manj matematike. Moj cilj je bil jasen – študij. Bom že naredila še to srednjo šolo. Samo čimprej študirat. 

Kaj pa danes? 

Pa preskočimo tistih 15 in še nekaj let, ki so se zgodila od mojega obiskovanja osnovne šole in preidimo na danes. Tista “za učenje lena punca” s povprečnimi osnovnošolskimi ocenami, je danes novinarka z 20-letnimi izkušnjami in kar je še pomembneje, v kratkem v tisk pošljem svojo 20. knjigo. Ja, ni napaka, medtem ko se knjiga številka 19 že tiska, je knjiga številka 20 v zaključni fazi in gre konec meseca prav tako v tisk. 

Kakšne knjige pišem? Različne. Romani za odrasle, mladinski romani, otroške knjige, motivacijske ter strokovne s področja osebnostne rasti in celo energetike. Odkrito lahko povem, da brez težav produciram iz leta v leto več knjig, če pogledamo, je sedaj povprečje skoraj tri na leto. Govorimo o tistih, ki jih (ob službi in vseh drugih projektih), napišem in izdam jaz. 

Zakaj je izdajanje knjig zame tako preprosto? 

Ker sem našla način, kako to početi brez večjih komplikacij. Enostavno. In kar je še pomembneje, bralcem dam v knjigah tisto, kar iščejo in želijo, kar pomeni, da se zgodbe skorajda pišejo kar same.  

Ne, nimam čarobne palčke in vse to, kot rečeno, počnem ob rednem delu. Ob tem pa neverjetno uživam in komaj čakam, da bom spet prijela v roke svojo novo knjigo. Tisti občutek, vonj po svežih platnicah … ja, res je neverjetno. Vsakič znova in nikdar se ne naveličam.  

Temu prvemu stiku s knjigo, sledi prijetno vznemirjenje, ko se začne prodaja, ko ustvarjam dodatne prihodke in ko začnejo deževati pohvale. In kar je še pomembneje, ko bralci začnejo spraševati, kdaj bo naslednja … 

Kaj ima to veze s tvojo bodočo knjigo?

Čisto vse! Vem, da lahko tudi tebe naučim, kako enostavno je priti do svoje knjige. V tem vidim svoje poslanstvo in rada bi ti dala to možnost, ti pokazala pot, da uresničiš svoje sanje in izdaš svojo prvo, drugo, tretjo knjigo, da daš delček sebe svetu. 

Seveda obstajajo določene zakonitosti na področju izdajanja in predvsem pisanja knjig. Jaz sem se nekaj tega naučila sama, veliko pa s pomočjo branja strokovnih knjig s tega in podobnih področij, udeležbe na tečajih, delavnicah, pa tudi pogovora z vrhunskimi pisatelji, med katerimi so moji idoli. 

Zakaj je pomembno tudi pri pisanju knjig imeti določena znanja in izkušnje? Ker, ko pišeš knjigo in če se ti ustavi … se ti lahko ustavi do konca in ne greš nikoli več naprej. Škoda, kajne? 

Ko je nekaj čisto enostavno, drugim pa znanstvena fantastika

Konkreten primer je, da sama nikoli nisem imela težave z definiranjem glavnega lika. Imam namreč recept, kako lik razviti in ga peljati z njegovim izvirnim karakterjem skozi celotno knjigo na istem nivoju. 

V resnici se mi to nikoli ni zdela težava, bilo je nekaj samoumevnega, dokler se nisem udeležila delavnice kreativnega pisanja, kjer smo med drugim govorili tudi o razvoju in konsistenci predvsem glavnega lika (pa tudi vseh ostalih). Ugotovila sem, da ima veliko ljudi, če ne kar večina tistih, ki stopijo na pot pisanja, težavo prav s tem! Konsistentnost, likova osebnost, ki se ne more spreminjati kar tako, četudi knjigo pišete več let, je nekaj, kar je treba definirati. 

Mladinski roman Višina ni dovolj, sem začela pisati pred več kot 15 leti, dokončala in izdala pa sem ga šele leta 2017. Kakšna generacijska razlika pisatelja je to in kakšna bi morala biti, glede na to razlika v karakterju glavnega junaka! Pa je ni. Glavni junak je od začetka, ko sem začela in napisala pol knjige, pa do konca, ko sem napisala drugi del, enakega karakterja, vrlin, lastnosti, brez, da bi morala popravljati knjigo za nazaj. 

To za večino res ni preprosto, a zame je. Morda je to prirojeno pri nekaterih, a sama sem ugotovila, da se da to zelo lepo tudi priučiti. Ustvarila sem svoj način že kot samouk, kasneje pa ugotovila, da ga priporočajo tudi literarni strokovnjaki in – deluje. 

In vse to znanje in izkušnje želim deliti s tabo. Kot rečeno – v tem čutim svoje poslanstvo in od nekdaj sem mnenja, da če se nekaj naučim, moram to deliti z drugimi. 

Preden ti razkrijem, kako priti do najinega sodelovanja, pa odgovori na vprašanja: 
1. Ali vem o čem bom pisal-a?
2. Ali že imam kaj napisano? 
3. Ali želim vložiti nekaj svojega prostega časa in ujeti sanje o lastni knjigi?

Če je bil tvoj odgovor na vsaj eno vprašanje DA, potem si na pravi poti. To pomeni, da si en korak naprej in bližje tvoji knjigi. In to pomeni, da ti lahko in želim pomagati. 

Kako? 

Prijavi se na našo mailing listo in ko bom organizirala delavnico na to temo, boš med prvimi povabljenimi. Ne glede na žanr in ne glede na to, kako svetlobna leta daleč se ti zdi ta projekt sedaj, ti lahko z nekaj nasveti in usmeritvami pomagam do tega, da postane resničnost.  

The post Izdati knjigo je res preprosto! appeared first on Zgodba.NET.

Knjiga, ki prinaša veselje do branja

Ko črke zaplešejo je zasnovana posebej za otroke, ki imajo težave z branjem. Kratka in lahko berljiva besedila, prilagojena tipografija ter igrive ilustracije pomagajo otrokom, da ne izgubijo motivacije. Zgodbe so napisane tako, da pritegnejo mlade bralce, jih zabavajo in hkrati spodbujajo, da vztrajajo do konca.

Zakaj je ta knjiga posebna?

• Prilagojena dislektikom – Knjiga uporablja poseben font in postavitev besedila, ki olajša branje otrokom z disleksijo.
• Zabavne in kratke zgodbe – Pravljice so kratke in dinamične, kar ohranja otrokovo pozornost in preprečuje utrujenost pri branju.
• Spodbuja pismenost – Otroci s težavami z branjem pogosto izgubijo motivacijo, ta knjiga pa jih spodbuja, da vztrajajo in razvijajo svoje bralne spretnosti.
• Podpora staršem in učiteljem – Knjiga ponuja tudi smernice za starše in učitelje, kako lahko otrokom pomagajo pri premagovanju bralnih izzivov.

Komu je knjiga namenjena?

Knjiga Ko črke zaplešejo je odlična izbira za:

• Otroke z disleksijo ali drugimi težavami z branjem,
• Starše, ki iščejo način, kako pomagati svojim otrokom pri učenju branja,
• Učitelje in specialne pedagoge, ki želijo v razred prinesti prilagojene bralne materiale,
• Vse mlade bralce, ki uživajo v domišljijskih zgodbah in potrebujejo nekoliko bolj prijazno obliko besedila.

Pismenost je ključ do uspeha

Branje odpira vrata do znanja, domišljije in novih priložnosti. Otroci, ki težko berejo, pogosto potrebujejo le pravi pristop, da odkrijejo veselje do knjig. Ko črke zaplešejo je knjiga, ki pomaga prav pri tem – otrokom ponuja zgodbe, ki jih lahko preberejo sami, staršem pa orodje za spodbujanje bralne pismenosti.

Ne dovolite, da težave z branjem otroku zaprejo vrata v svet znanja. Odkrijte Ko črke zaplešejo in pomagajte svojemu otroku razviti ljubezen do branja!

The post Ko črke zaplešejo – nova knjiga, ki pomaga otrokom s težavami pri branju appeared first on Zgodba.NET.

In greva midve te dni na kosilo, se pogovarjava, opazujeva in seveda beseda nanese na samovšečneže. Poznam namreč moškega, no, več takih, ki so si tako všeč, da je včasih to že na meji dobrega okusa in prav ti moški ji gredo še posebej na živce. Da o ženska ne govorimo, po mojem je na vse te ljudi res alergična.

In jo vprašam: »Kako pa, da ti jaz ne grem na živce?«
Se zasmeji in reče: »Tebe sem že navajena.«

Ko sem ji kasneje poslala v branje tale prispevek preden sem ga objavila na portalu, je dodala še: »So ljudje ki se jim vidi da so sami sebi všeč … ker ti ki so si, se jim reče važiči. Ti nisi važna, ne mečeš se ven … delaš to tako, da je prav in všeč predvsem tebi ne, da najprej drug opazi potem pa se »napumpaš« na račun drugih … V glavnem delaš to zdravo in okolju prijazno,« je zapisana z obveznim smeškotom na koncu in me še enkrat dodobra spravila v smeh. In napolnila moj ego. ????

Dejansko se s puncami pogosto smejimo na ta račun, marsikatera me vpraša kako naj postane samozavestna, polna sama sebe, ker bo tako lažje dosegala svoje cilje. Ne vem, če jaz zaradi te svoje (včasih res pretirane!) samozavesti, celo samovšečnosti, lažje dosegam svoje cilje, zagotovo pa lažje izrazim svoje mnenje.

S prijateljico sva seveda tisti dan ob kosilu še malce razglabljali o tem kaj počne(m)jo samovšečni ljudje. Seveda sva se osredotočili na moške (le kako da ne!). Kakorkoli obrnemo, samozavestni ljudje privlačijo. To mi vedno znova poudarja tudi moja druga prijateljica. Privlačijo tako tiste druge samozavestne, kakor tiste, ki bi jim kanček samozavesti ne le koristil, ampak bil nujno potreben v njihovem življenju. Privlačijo ker so zadovoljni sami s seboj.

Ko sva se po kosilu razšli (seveda sva pred tem obvezno obiskali še kakšno trgovino ali dve), mi ta pogovor o moji samozavesti, pa samovšečnosti moških in tudi ženskih pojav ni dal miru. Razmišljala sem, kaj mene dvigne, kaj me naredi, da sem si bolj všeč, kaj mi pomaga do samozavesti. Niso to le doseženi cilji, pa dobri prijatelji, skrben mož, ljubeča družina. To je seveda vse lahko sreča, ki vsake toliko tudi doda kakšen grenak priokus ob kakšnem prepiru, poslovnem neuspehu ali drugih neprijetnostih.

Narcisom najbolj pomaga pri dvigu njihove samovšečnosti to, da jim drugi pokažejo in povedo, da so lepi, da so seksi, sladki, skratka, da jim ljudje pokažejo, da so jim všeč. Zdaj pa pozor. Da boste ljudem lepi, seksi, sladki, všečni, morate najprej to izžarevati. Če zaokrožimo, je važna energija, ki jo oddajamo. Kako pa priti do te energije, še preden nam je kdo pokazal, da jo je začutil? Enostavno.

Zjutraj, ko se sveže stuširani, z umitimi lasmi, oblečeni v svoje najboljše kavbojke ali oblekico, morda poslovno obleko, postavite pred ogledalo se poglejte s tistim porednim nasmeškom. Zamislite si, da boste danes osvojili nekaj, kar se vam je še včeraj zdelo nemogoče. A to boste uspeli enostavno zato, ker ste hudi! Ker sami sebi dobro izgledate, ker imate neverjetno energijo, ker bodo ljudje začutili vaš pozitiven naboj. Nato pa – s še bolj porednim nasmeškom na obrazu – izrecite svoji podobi v ogledalu: »Res dobro izgledaš! Hud/a si! Danes ti bo uspelo!«

Pri meni je to danes zjutraj zvenelo nekako takole: »Sam si pa res luštna. Tale frizurca ti čist paše. Dons ti bo pa ratal!« Kaj mi je danes »ratal« niti ni pomembno, pomembno pa je, da sem čez dan korakala s pozitivno energijo, ki so jo ljudje začutili, mi dali povratno informacijo in me napolnili z novimi komplimenti in idejami kaj si povedati naslednji dan.

Še pred letom dni vsega tega ne bi spregovorila svoji podobi v ogledali. Priznam. Nekaj let prej, pač. Prihajajo obdobja v našem življenju, ko se počutimo na vrhuncu in so obdobja, ko se počutimo kot sive miške. Obdobja sivih mišk so strašljiva, takrat ne le, da se ne počutimo dobro v svoji koži, tudi uspehi se nas kar nekako izogibajo. Zato pa so tukaj obdobja labodov, obdobja naše samozavesti in ja, narcisoidnosti. Mislim, da s tem ni nič narobe.

Da za konec odgovorim še na naslovno vprašanje: Je torej samovšečnost res privlačna? DA. Zagotovo. Če smo si všeč, če smo s sabo zadovoljni, bodo ljudje to začutili. Le meje dobrega okusa ne smemo prestopiti. ????

Pa še to! Če prejemate komplimente, ne pozabite jih tudi vi deliti. Ne nujno v isti meri in ne nujno vedno istim osebam, a poskrbite, da bo z vašimi pozitivnimi komplimenti rasla samozavest tistih, ki jih je vaša energija dovolj pritegnila, da korakajo z vami novim dogodivščinam naproti!

The post Je samovšečnost res privlačna in samozavest seksi? Kje je meja? appeared first on Zgodba.NET.

Pred časom sem sedela na kavi s starejšim gospodom, dobrih 70 let. Človek, ki ga izredno cenim, ima bogate življenjske izkušnje in neverjeten dar pripovedovanja. Ure ga lahko poslušaš. Pogovor zaide na njegovo obletnico mature, koliko sošolcev je še aktivnih, koliko malo manj in kateri niso več. In mu postavim vprašanje: kaj je razlog, da nekateri ohranjajo tako dobro energijo pri teh letih, spet drugi pa ne.

Njegov odgovor me je, iskreno, presenetil. Rekel je, da je razlog za to stres. A ne stres, ki ga doživimo le v službi, ampak stres, ki nam ga prinašajo odnosi. Torej, lahko imate delo, ki ga ljubite, uživate v številnih dejavnostih in se kljub temu počutite neverjetno izčrpani. Zakaj? Ker se okoli nas gibljejo ljudje, ki nam, morda celo nehote, pijejo našo energijo.

Sama, žal, poznam kar nekaj takih vampirjev. Čeprav res uživam v svojem delu, čeprav mi delo predstavlja prijetno sprostitev in čeprav sem rada obkrožena z ljudmi, pridejo dnevi, ko bi se najrajši nekam skrila. A samo pred odraslimi. No, samo pred energetskimi vampirji. Pa najpogosteje niso povezani z delom.

To ni nujno, da so slabi ljudje, ni nujno, da slabo mislijo ali čutijo. So pa ljudje, ki, nehote, izredno veliko zahtevajo od nas. Pozornosti. Poslušanja. Energije.

In kaj mi je svetoval ta gospod? Čim dlje stran od teh ljudi, ki nam pijejo energijo, če vam je mar zase. Torej, da boste v življenju zdravi, da boste dobro živeli in, da boste srečni, poskusite se znebiti teh ljudi. Izogibajte se jim.

Dobila sem že vprašanje: kaj pa če so to moji bližnji, sorodniki, prijatelji, celo partner? Naučite se zaščititi pred njimi, naučite se ustvariti svoj mali svet, kamor boste lahko zbežali, ko bo »prehudo«. Naučite se ustvariti svoj ščit, ki bo obvaroval vašo energijo in onemogočil, da ljudje vstopajo v vaš osebni prostor, fizično in psihično, ko tega pač ne želite.

The post Energetski vampirji, jih imate v svojem življenju? appeared first on Zgodba.NET.

No, ni čisto tako, ampak nekaj resnice pa je tudi v tem. Ni res, da bi morale živeti in biti same do konca svojih dni. Menim, da smo ljudje ustvarjeni za sobivanje, da imamo nekoga ob sebi. A naši odnosi so lahko kakovostni le, če smo najprej zadovoljni sami s seboj. To pa je precej težje uresničiti, kot si mislimo.

Nikdar ne izgubi občutka individualnosti
Ženska, ki je dolgo samska, nikdar ne bo izgubila občutka za individualnost, prav tako ne bo dopustila, da se njena upanja in sanje razblinijo z namenom, da se prilagodi svojemu partnerju. V resnici takšne ženske znajo biti vse do konca srečne in to je dejstvo – dlje, ko je samska, bolj je srečna. A ne samo takrat, ko je samska, ampak tudi v zvezi.

V čem je skrivnost? Ko je samska, se nauči uživati v svoji samoti, zvečer lahko zaspi in dobri spi tudi sama, lahko gre v trgovino in ni ji treba imeti nekoga s seboj, lahko gre sama v kino, gledališče, celo na kosilo. Sprejema se takšno kot je in ni ji težko biti sama.

Če je samska, je lahko sebična, ima dovolj časa osredotočiti se nase in ugotoviti, kaj ji je zares pomembno. Ohranja prijateljstva tudi potem, ko je v zvezi, saj so del njene identitete. Nauči se slediti svojim sanjam, saj jim je sledila večino svojega življenja in išče, pa skoraj zagotovo tudi najde partnerja, ki je podobnega mišljenja – ki je ne bo želel vpeti v neke tirnice, kjer se ne bo počutila dobro. Všeč mu bo njena osvobojena narava. In nihče je ne bo odvračal od njenih ciljev.

Ljubezen je fina, ni pa središče vesolja

Samska ženska se zaveda, da je ljubezen fina, a ni središče vesolja, prav zato je lahko najbolj srečna, saj to ni edini razlog, da se zjutraj vstane in gre zvečer spat, da bo zjutraj spet lahko z nekom dihala kot eno. Namesto, da bi lovila “gospoda pravega” rajši živi življenje in uresničuje svoje sanje. Ne obremenjuje se s tem, kako dolgo bo samska, ker se je navadila živeti na ta način, niti se ne obremenjuje s tem, da se morda nikdar ne bo poročila. Lahko se bo – a ne zato, ker bi se morala, ampak zato, ker bo spoznala tisto osebo, ki bo zanjo vredna tega dejanja.

Samska ženska zna uživati v drobnih stvareh, všeč ji je tako tišina, kot tudi družba, ne boji se ne ene, ne druge. Zakaj? Ker uživa življenje.

In ko najde nekoga, tistega pravega, je to oseba, ki jo bo spodbujala pri njenih ciljih. To bo oseba, ki jo spodbuja pri doseganju ciljev, ki jo pošlje “v boj za želenim” in ji ne govori, naj se preda in prepusti vse drugim – niti ne njemu. Takšna ženska bo našla osebo, ki bo srečna, da ima svoje življenje, svoje načrte in ji vsega tega ne bo treba žrtvovati za ljubezen.

Ta ženska bo našla osebo, ki jo bo naredila še močnejšo, kot je že. Nekoga, ki jo bo osrečil še bolj, kot je že srečna.

The post Ženske, ki so dlje časa samske, so na koncu najsrečnejše appeared first on Zgodba.NET.

The post Kaj se zgodi, če s partnerjem za 24 ur zamenjata telefona? Si upate? appeared first on Zgodba.NET.